| AaaAa |
Slavko Janevski
Samurai
--------------------------------------------------------------------------------
I silniot bog Izenagi ja izmesi od zemja i kamen kolepkata na Japoncite i stori da se mnozhat na ostrovite lebedi i vulkani, creshi i vetrovi, i ushte povekje da se izdelat lugjeto na bogovi i bednici. Vo toj mnoguvekoven mrest, daleku pred doagjanjeto na evropskite trgovci i jezuiti, bile raspnati pomegju neboto i zemjata samuraite; tie im sluzhele na alchnite feudalci da go rasparchuvaat Nipon na tvoe-moe i umeele, koga sakale, koga mislele deka imeto im e Pravdina, da se bez gospodari, stanuvajkji sveti zashtitnici na siromashtijata podgrbavena pod tezhok jarem. No koga kje im zgreshele na bogovite, kje kleknele na belo platno za posledna molitva i za harikiri.
--------------------------------------------------------------------------------
Vo ovoj sverepo i velichenstveno bogat arhipelag so tajfuni, frlen vo grutki od bozhestven grst, denes e praznik na creshite. Onie shto ne plovele nikogash po japonskite vodi me sovetuvaa so veselo namignuvanje pred nekolku meseci da gi vidam bezdrugo gejshite, da gi brojam dzvezdite so nekoja od niv, so povekje, po mozhnost da stanam sultan megju kimona, teshki od izvezeni pagodi, vulkanski vrvovi, zmejovi. Gejshite videni vo riksha ili pod shareni svetilki, prenezhni se da se smestat vo koricite na ovaa kniga niz chii puknatini jas se' ushte go baram nevidenoto po svojot nekolkumesechen pat.
Pod creshovata rascutenost, dodeka pred zenicite se nishaat izdolzheni napisi so zamrseni znaci, nozdrite kobnichki pretchuvstvuvaat miris na urnatini: atomskata bomba go proslavi krvaviot roden den vo ovaa zemja. Od denot koga vlaknestiot chovek padnal prezrean od granka za da go izmisli ognot, do hiroshimskata temperatura od nekolku stotici iljadi celziusovi stepeni, produvale mnogu vetrovi. Sega vo ovoj grad pak 'rtat utrata - mrtvite se komision, na decata ne im se raskazhuvaat prikazni za pechurki.
Plovi i ne obziraj se... No nokje, koga zhivite senki se bukvi na tapijata na smrtta, Hiroshima e poklopena so kobnichki vizii: vojna, od pol do pol, od meridijan do meridijan. Na nebesniot vrv e Zevs, na morskoto dno se razbuduva Posejdon. Prezhivarskite chelusti im se obnoveni, novite mlechni zabi vekje stasale za apezhi pred triumfot na iksipsilon bombite. Rodenite sinovi i' go rasparchuvaat srceto na zemjata. Zhivotu, sajonara, otpatuvaj i ne svrtuvaj se, osloboden od se'...od tiranija, bajboci, mirisi na peleni i treva, od aritmetika, virusi i serumi, od somnenija. Atomite ne nosat vo jatkite kletvi - ako zemjata bila greshnica, go nadvishila so machenichkiot kraj svetoto nebo.
Okolu beznachajnata grutka, izgubena vo neizmerniot kosmos, studeno bleskaat neispitanite dzvezdi. Ima li na nekoja od niv superteleskop za da se vidi po iljadnici svetlosni godini kako poslednata zlatogrba lisica na zemjata stanuva hiena? Lapaj, oslushnuvaj ja tishinata, pak lapaj, pak oslushnuvaj i gnilo debeli se od gnili trupovi. Od smrgjavata na mrtviot dolgoopashest kradec nema shto da umre. Sajonara, i trevite se mrtvi: daj mi kapka voda, jas kje ti peam za ljubovta.
Po lisicata kje ostanat mrshojadite, kje se naviknat na gozbi i kje se hranat eden od drug do posledniot klun. Koga osameniot pobednik kje si go iskolve srceto vo zanes na sila i glad, kje ostane na nekoja karpa neispileno kragujsko jajce. Dozhdovite i sonceto kje go izmelat vo prav neisplodeniot strvoderski princ. Tolku.
No chudoto pred ochite na stravot obnovuvanje li e na se shto bilo na pochetokot? Od eden kafez, nepresmetan vo inventarot na zlochinot, se izvlekuva mlad eksperimentalen majmun. Grloto mu go para ljuboven krik. Opashestoto momche so sveta dusha na pustinski isposnik, nevesel pavijan pod udar na sonce, bara majmunska Eva, zashto strojnichkata priroda go podbucnuva na chin da rodi pochetok na nov kraj, a svesta ne mu e obogatena so veruvanje deka nekoj kje izmesi zhenka od negovoto rebro: daj mi kapka ljubov, jas kje ti peam za vodata.
So vizijava, zagnezdena vo mezdrata na koskite, me sledi ovde, vo Kobe, vo ovoj grad shto poznava i praznici, i dzvezdeni utra i tajfuni, edna dalechna moja vina.
1
...Letoto na moeto detstvo vekje pocrne od stasani chavki koga vo nashiot grad zalutaa trojca Japonci, dzhindzhesti, zholti samotnici, a zdodevnosta vednash i bez prichina izmisli deka vo niv zhiveat gjavoli - ako pred kosite ochi tri dni se iznesuva krst, pobedata kje se izveze so zlatni bukvi na malovaroshkoto pravoslavno zname. Za prekumorskite prokletnici, doseleni na periferijata vo staorechkata vizba, gradot znaeshe se'. Sokrivaat tie vo malite chevli vlaknesti kopita i samo denje kolku-tolku lichat na lugje - nokje, koga spie se' shto e krsteno, im rasnat rogovi i kozji bradulinja; zbivtaat so kucheshki dolgite jazici i shtom kje se isteteravat, zeleni od letna mesechina, crkvite plamnuvaat: gori novorodeniot Isus na ikona vo srebrena ramka, se glamnosuva sveti Gjorgjija nad nedotepanoto chudovishte, plamen mesto brada imaat apostolite. Vladikata, bozhjiot gavaz so studeni ochi na kostresh, dostatno privlechen zaradi lavovskata griva od koja ne mozhe da se odmori ni zimski vetar, beshe bessilen da izleze pred greshnite trojca, da zamavne so krst ili mech i da gi prokolne, vrati se, sotono, megju karakondzhuli, aspidi i liljaci! Od eden prekumorski zbor, vrelo i so zakana shepnat, zhandarmite i popovite gorea; nivnite jaglenosani race ne mozhea ni da strelaat ni da se krstat.
Balkanskoto detstvo, prerano krmeno so prichest i nafora, starski se prigotvuvashe za rajski bavchi. Odevme vo gusti cheti okolu tugjozemjanite, revevme namornichaveni, im pokazhuvavme krstosani pokazalci. Nashite zakoni bea nedvosmisleno zreli. Oh, kje go isterame nie ischancheniot od zholtata kozha, kje go storime toa i kje ostavime mnogu topli celivi vo dlankite na popovite i gjakonite: blagoslovi ne', oche nash izhe jesi, nie sme gospodovi vnuchinja. Zamrazivme se' shto e zholto - med, carevka, jagliki, zlato. Slabi samo vo stapica na nokjta, ispoteni i so zgrutchen vresok vo grlata, sonuvavme zholti, kozji bradi, zholti nokti, zholti klinesti zabi; krvta ni ja cicaa kraci na srednokjni zholti polipi.
Vo krstonosniot pohod otprvin bevme samo nekolku vistinski ricari, lavovski srca izgoreni od temjan, drugite bea bledi koleblivci. Po nekolku dni se nagolemi bosonogata bulumenta. Crniche, Kisela Voda, Vodno, Kirishaana, Novo Maalo, Bunjakovec i Chair, isprakjaa svoi sveti regruti so luti zabi na lasica vo svoeto veruju: mladi dzverovi, rastrgnete se' pred sebe i oslobodete go Isusoviot grob! Japoncite prividno prodavaat knizhno cvekje. Ne se plashea, ne se smeeja i ne se branea. Ostanaa tvrdokozhi pred nas, mravki, chija kiselina ne dostigashe do nivnata zholta krv. Zatoa mozhebi, potsmeshlivo odbojni vo dostoinstvenosta, ne se zatrchuvaa kon nas, ne ne' nadenuvaa na rogovi i ne ne' apea. Ne ne' zabelezhuvaa (sekako kosite ochinja denje im bea slepi), iako bevme uvereni deka slushaat i deka gi razbiraat nashite zborovi.
"Chie e neboto?" Hor:
"Risjansko!"
"Chija e zemjata" Hor:
"Risjanska!"
"Chii se vodite?" Hor:
"Risjanski!"
"Togash neka pukne gjavolot!"
Puknaa prangii, klinec v kluch napolnet so sulfur, crn barut i istrosheni glavichki od chkorchinja. Zhandarmskite stanici i Dvaeset i prviot polk zad Kale chekaa zapoved od junachkiot kral da jurnat so goli sabji i da ni pomognat vo svetata vojna. Vo toa vreme, pretvoreno od stravot vo postojano prpelkanje, ribite na Vardarska banovina gi trueshe birle i ushte nekakva ribokradechka hemija, a nie, i samite tajni hemichari na rekata, rekovme deka gjavolot frla chinki vo zelenite virovi. Crnichkite lozja shturo rodija, vo turskite grobishta na Chair zavivaa nokje letni volci, otade Vardar izgore crkva, pod klanicata grom otepa nevino stado ovci. I pak - gjavolot. Vrz gradot, zamelushen od zhega, prashina i pretskazhuvanje, se protegna nezapomneto prokletstvo. Temelite na nedoizgradeniot Oficerski dom popushtija, od puknatinite dzirkaa chovechki cherupki, pa se seti nekoj (rekoa: lichno banot) da zakopaat pod golemata zgrada, na istok, ushte pred da ugree sonceto, nekrsteno doenche, evrejsko chedo so belezgii na nozete. I go storija seto toa na sam Sveti Ilija, zaobikoluvajkji gi so topovi kadravite trgovchinja so basmi i monistra vo evrejskiot kvart zad drvenoto movche. Crvenokosata majka na zhrtvuvanoto dete se spoulave od bolka; odeshe nokje po temnite sokaci i go kolneshe neboto na nepoznat jazik. Na kaldrmata zad nea ostanuvashe traga na solzi i mleko, majchinski sok ednakvo poznat i na zhenite i na volchicite doilki.
Togashnata charshija, protegnata dremlivo od obete strani na Vardar, gi sledeshe nastanite so crnozaba nasmevka pod visnatite mustakji. Seedno shto se raskazhuvashe deka od preku more poagja kon skamenetiot Balkan nevideno golem korab so luti Japonci, lugjeto ne se meshaa vo nastanite - ne ni se pridruzhuvaa no ne ni branea da vojuvame; denonokjno shepotea chudni zborovi - danok, menica, bankrot, zatvor. Samo po nekoj, obichno siten zanaetchija, kje ne podbucneshe so glas na vistinski bateriski narednik:
"Chie e neboto?"
"Risjansko", odgovaravme.
"Chija e zemjata?"
"Risjanska", pak odgovaravme
"Chii se vodite?"
"Risjanski", ushte ednash odgovaravme.
Se' beshe risjansko, nashe, se' - i utreshnata pobeda na krstot.
Koga prezreaniot bostan pochna sam od sebe da puka kisel i so jalovi semki za novo sadenje, ochite na Japoncite se pokrija so pavlaka na beluzlav strav - vo niv izgore videloto za bozhja pravdina, potoa dzverovite ostarea, se podgrbavija, im pobelea vegjite i im se namalija zabite zad lazhno nasmevnatite usni. Odea nesigurno pred papuanskata tolpa, popareni i namaleni bez drzhavna ili konzulska zashtita. Nie glasno gi povikuvavme polzhavski da gi pushtat rogovite, da gi sobujat chevlite i da gi pokazhat kopitata, a tie lazea v prav i zmiski saskaa so crnite jazici. Belata usvitenost pod nivnite klepki ne mozheshe da ne' prokolne: drzhevme pred sebe krstosani pokazalci i shepotevme besmisleni molitvi od koi na sluchajnite minuvachi kosata im se krevashe.
Denje, prividno, Japoncite se namaluvaa. Chekavme da ni dojdat pod kolenici, mali i se' malo na niv, ochi kako semki od dinja, prsti malku podebeli od rogovi na gol polzhav. No nokje bea dzhinovi - kje se potkrenat na prsti i gi zobaat dzvezdite. Semokjni, semokjni, semokjni se, patevme po zajdisonce. Se grchevme. Sami sebe si bevme pod kolenici. Racete ne' bolea od krstenje. Tripati vo tri nedeli mustakjesti pozharnikari, zakiteni so generalski zlatni kopchinja, go gasnea gradot i, narodski recheno, zatrudnea sami od sebe tri monopolski mladinki shtotuku razdeleni od svoite partalivi kukli. Kutrite mominski igrachki. Na tie kukli decata, od magisko vlijanie na Japoncite, im crtaa zeleni narednichki mustakji. Opshto zemeno, bez doteruvanje na vistinata, narednicite-mamuzari od Dvaeset i prviot konjichki polk, so sveteni znaminja od cela cheta popovi i klisari, ni bea kumiri. Po ugled na niv kradevme od doma komova i krishum se opivavme. Gospodi, kolku mudro togash razgovaravme. Sedime krsnoze, pieme od edno shishe, dzirkame niz crveni srchi. Svetot stanuva krvav: licata na lugjeto se odrani, od pokrivite raste ogan. Koga kje se stemni se' e crno. Rakijata ni izvetruva od suvite grla, planot za utreshnata risjanska akcija ne se dovrshuva. Begame sekoj na svoja strana.
Vo toa vreme padna megju nas glavurdest prorok so zajachka usta, bozadzhiski sin i vnuk na star mijachki zograf, i so modar kamen, sulfur i al-piper ili veligdenska boja za jajca go nacrta na dzidot na Danochnata uprava krajot na svetot: vo zholto more se davat isteteraveni, trupchesti, nekako zdrveni lugje, gushteri, vidri, kozi i sekakvi ptici; neboto e crveno od pozhar, na nego nema ni gulab ni peperuga; oddaleku, na samata linija na moreto, se nisha korab slichen na korito; mnogute temnomodri tochki na nego pretstavuvaat zhivi sushtestva.
"Toe e kovchegot na dedo Nojo", proceni so maten glas suvo dete; mirisashe sekogash na borina i beshe sin na drven advokat; ushite mu bea krastavi. "Advokatite ja znaat taa prikaska, chitaat knigi."
Fanatichki se sprotistavuvav. Se obiduvav i samiot da govoram dlaboko. Popusto. Mutirav pred vreme. Govorev kako da grebam so nokti po staklo.
"A kade se crkvite?" so zakana prasha drvenoto advokatche. "Se' e pod voda, budalo. I ti, i jas, i dedo ti."
Nemashe smisla da mu dokazhuvam deka dedo mu e pod zemja. Zografot, zagleduvajkji ne' so krvavi ochi od genijalnost, pcueshe so nechueni zborovi. Mozheshe i da udri. Racete mu bea dolgi, dlankite lopatesti. Se zadovoli so toa shto ni gi namachka nosinjata so boja. Imashe petnaeset godini i vekje gi strizheshe so nozhici mustakjite i ostrite zulufi slichni po boja na eftin tutun.
Freskata se prochu niz gradot privlekuvajkji od utro do nokj nabozhni babichki so bosilek i svekji vo trepetlivite race. Slichen takov umetnik, nekakov Adzhi-Arap, i zime i lete razgrashten kako po bitka so volci, se treseshe za nekolku mangari nad ciganskata tambura i ja peeshe svojata trichasovna pesna vo koja so ubavi zborovi se raskazhuvashe pochetokot i krajot na zhivotot. Zhenite masovno plachea, kolarite i amalite pieja i so tupanici se zakanuvaa na site chetiri strani na svetot. Igrata ja prezedoa golemite, nie veteranite mozhevme malku i da se odmorime so trchanica, javanje i prevrtuvanje preku glava. Tugjincite ne mozhe da kupat po furnite leb. Antihristite ili nekrstenite shto trguvaa so niv, prodavajkji im pamuchni chorapi i alva za lazhni, od zemja meseni dinari, gi gubea mushteriite. Koga kje propadnea, neizbezhno rasperdasheni od sudbinata, solzivo se ispovedaa po krchmite deka gjavolot na son im ja kupil srebroljubivata dushichka.
Site tie nastani nashiroko se raskazhuvaa, zatoa gi otvarame ushite i se zasluvame so ona chie - nashe, so molitvi i so komova, se' dodeka shkolskata poliklinika ne go prodolzhi rabotnoto vreme za nekolku chasa dnevno humano zazemajkji se vo spasuvanjeto na najmladite alkoholichari.
Makedoniichkava, poslana na peda balkanski kamen, od boga e sozdadena za pravdini, filizofski se kleshtea starcite. Ragja taa mazhi, kje im pukne grneto na Japoncite. Popravo za kakvo grne e zbor? se prashuvame. Onie shto chitaa knigi dodeka nie lapavme muvi po sokacite, ni rekoa deka silata na gjavolot lezhi vo zemjen sad. Zatoa gi ostrevme sekirite - kje pukne, kje pukne, zhimi leb i sol, prokletoto grne.
Okolu sredinata na septemvri, prerano esenski nakostreshen i poln so grmotevichna zakana vo razbushavenite oblachishta, neshto polilavi otkolku na crkovnite freski, najstariot Japonec, krivonos i bapski zbrchkan vo liceto ne izdrzha. Najposle krajno vreme beshe da mu pukne srceto. Dodeka se motavme okolu niv, naoruzhani so prakji i kjesinja napolneti so lut prav, toj gi frli knizhenite cvekjinja i go zgrapchi za shija prvoto dete shto mu se najde pod raka. Spoulaven od tugjozemjanski dni i grst gorchliv makedonski oriz, go krena plenikot i se vkochani so grlen izvik megju zholtite zabi. Chudno beshe - vidovme glavata mu raste, nababruva, a na nea se' se izramnuva, i usnite i nosot, i jagotkite, stisnatite ochi mozhea samo so sila da mu se otvorat. Drugite dvajca nepodvizhni so mrtvi race kako i pred toa, molchea posrameni, nekako pomali otkolku shto bea. Nivniot sugestiven molku pomina vo branchinja preku nashite glavi i gi izbrisha izvicite chie-nashe. Tishinata mozheshe da se natrupa po dzhebovi i pak da preostane. Znachi, vistina e deka pod zholtata kozha se krijat pajaci-bauchi, opashki, rogovi, liljachki krila. Ako ne udri grom ili ako ne doletaat na konji eskadroni so golemi sabji, nevinoto dete, vo stravot i samoto so japonska nasmevka pod nevideno maliot nos, kje prsne na kaldrmata kako tikva. Vo vozbudata ne mozhevme da izmislime drugo - se prepelka vo tugjinski race nash vrsnik, vreska, se namaluva pred nashi ochi, a nie, bespomoshni svedoci, stoime skameneti i zaboraveni od neboto za koe vojuvavme so nechisti sili nekolku nedeli. Zatoa vednash i ne razbravme: so bolen grch na liceto, odednash slichen i na plach i na smea, starecot go spushti poleka deteto na zemja, gi svrte dlankite kon liceto kako da ja chita od niv spostvenata presuda, sedna na nechistata kaldrma. Nesopirlivo lipashe. Na liceto pred malite ushi mu ripaa sitni topchinja. Negovite dvajca pomladi prijateli, zaboravajkji na nas, kleknaa kraj nego, slichni na lazhni prosjaci. Ku-ki-ku, mu rekoa i bez prichina se smeeja. A ochite im bea vlazhni. Ku-ki-ku! Da puknesh od smea.
Poneseni od pretchuvstvuvana pobeda, se sobravme gusto vrz trite izdolzheni senki, gazejkji gi so bosi noze, nie, gospodi-pomiluj so prerano stvrdnati srca. Rasnevme, na manastirskite dzidovi imashe ushte mesto za nashite likovi. Ako porano, samo ponekogash, krishum gi sobiravme parichkite od crkovnite ikoni, mozheshe da ni se prosti - nekoj od apostolite se otkazhal od svojot uchitel i pak stanal svetec. Gmecheni pod bosi stapalki, senkite dolgo ne se odlepija od kaldrmata. Se izdolzhuvaa i patuvaa vo nevrat.
Vo samata prikvecherina, nekako so sleguvanjeto na angelite i dzvezdite do samite pokrivi, Japoncite se povlekoa porazeni vo staorechkata vizba.
Pushteniot pojas na sekjavanjeto se vleche niz mene po japonskite gradovi. Eve sum gostin, jas negostoljubiv domakjin koga ovie domakjini mi bile gosti, i april e, centarot na Tokio pliva vo svetlo. Nokjniot stud me mornichavi bezraboten. Dzhebovite ne mi se mnogu dlaboku. Sepak mozham malku da se proshetam do kvartot na gejshite. Japonkite ubavo se smeat, so niv se' se zaborava. Ili da se obidam so rakijata saki?
2
...So poslednite grozdoberski dni, vekje obogateni so vino i prezimski grizhi, po golemata pobeda nad trojcata nekrsteni tugjinci, samo prividno chovekova lika-prilika, malovaroshkata zdodevnost gi sobirashe bezrabotnite zheni pred gnilite novomaalski porti da se krstat zdruzheno i sitno - Gospodi, gospodi, gospodi, tie mozhea da mu gi zdrobat kovchinjata na kutroto dete! Starcite ogluvea za poslednite krici na zheravite. Vazhno gi nishaa glavite i, prezafateni za da mislat na svojot kraj, doverlivo shepotea - Vo svetoto pismoo jasno stoi so nashinski zborovi: kje se krene prokletata zholta rasa i kje go preplavi svetot! I potoa? prashuvavme procenuvajkji gi vazhnite sojuznici. Potoa kje se stemni, a koga kje se razdeni, ne kje ostane zhiv chovek. Japonecot kje e car, i pop na zemjava.
Uzrevavme pred dunjite, i seedno shto za nekoi nastani ochevidcite ne se pokazhuvaa pred nas, vekje se' se znaeshe... Na bregovite na najbliskoto more, rechisi na chekor od pravot na nashiot grad, gusto se trupaa tugjincite, zname do zname, kopje do kopje, perchin do perchin. Zholtite termiti gi zavojuvaa site durmovi i site planinski vrvici, lazejkji eden preku drug, gi gorea shumite zad sebe. Megju vzharenite jaseni i dabovi, umiraa beli pechurki i vlechea vo panichni skokovi kunatkite zad sebe zapaleni zlatni opashki. Lugjeto i divinata zaednichki baraa peshteri: volchicite doeja slabichki sirachinja, vo shumskite jami se glamnosuvashe neviniot dzverski porod. Gradot go zaobikolija za odbrana iljada topovi. Mozhebi popusto. Zashto ne mozheshe da se sokrie deka pod kopitata na prekumorskite plashila tatni bessilnata zemjichka, i nishto ne kje gi zapre vo atakot, ni trnot, ni vodata - tie se tu gjavoli, tu orlishta, tu ribi. Strashno. Ptici so rogovi, ribi so kozji noze!
Kashata zovre po svechenoto doagjanje od robija na nabozhniot kockar i kradec Pejo Zig, bivsh shumar so golema luzna na samiot nos, inaku mal gospod na seta bosonoga patrijashija, i vednash, otkako prochita so eden pogled shto se sluchuva, odrzha nekolku plameni govori, do najsitno delche opishuvajkji ja smrtta na chinarot, beliot jasen, divata leska, kostenot i shumskite cvetovi. Mozheshe da se zaplache od strashnite sliki - pred skokovite na plamenot, iskrichav i suvo shushkav, popusto begaat pchelite medarki, leshtarkite i zlatoglavite kunatki. Ognot ja zhezhe zemjata do pod pojas i gi topi vo nea neotkrienite zlatni zhici. Seknuvaat podzemnite izvori, isparuvaat rekite - umira na suv kamen blagorodnata pastrmka. I bademot i gorocvekjeto, sekako ona od koe se varea melemi za sipanca, zaushki, kosopas i krasti, bea ednakvo napadnati od zholti gubari i skakulci pa vednash stana jasno sekomu, duri i nam, na slabite nauchnici po prashanjeto od prirodopisot: zimata kje ja prechekame bez surovici, bunarite kje se isushat, erozijata kje gi unishti naselbite. Od semeto na stravot se zapatuvaa vo mrakjava evangeliski plashila.
Iako seto toa ne ne' macheshe, prosto zatoa shto ne mozhevme da navlezeme vo sushtinata na zagadochnite rechenici na shumarot, sepak se dvizhevme namurteni i so grizhi na cheloto za idninata na bednoto choveshtvo. Nekoi imaa ochi izmieni so posvetena vodichka, go gledaa vo dalechinata besot na pozharite i za najsitna nagrada ni gi raskazhuvaa makite na mechkite i divite veprishta. Vechernite shkoli sami od sebe se raspushtija - uchenicite ni sindzhir ne mozheshe da gi dovleche pred shkolskata tabla: popravo ne se raspushtija: onie shto ne poznavaa prichesna, uchea i ne se grizhea shto kje se sluchi utre. Vo shkolskite klupi ostanaa Evreite i Turcite, onie pobogatite, so crni zabi od sherbeten zhivot. Chelata im bea bledi i mazni od sovladana geometrija i sekakvi mudrosti. No melodichno, nekako profesionalno realistichki umeeja da plachat. Lichno Pejo Zig, chovek so razjadena dusha im gi krsheshe kovchinjata vo gospodovo ime. Na Evrejchinjata sovrsheni im prilegaa modricite, na malite begovi im se zasechuvashe krst na papokot so ostro nozhe.
Vo polzhavski pritaenite zalezi, chavkite i zhenishtata, malarichni od pretchustva, kobnichki grakaa - Kje gi prokopaat grobishtata, so kokalata na mrtvite kje nagjubruvaat turski cvekjinja i zmiski trevi. Crkovnite kambani tripati na den bronzeno povikuvaa na molitvi i trevoga. Otprvin mazhite ne go slushaa grakanjeto - crnite ptici i babite im bea devetta grizha zadenata na pojas, potoa stravot nachna nekolcina. Trojcata Japonci demnea krsteni deca po sokacite, bea senki vo srednokjna senka. Balkanskite nosevi se izdolzhuvaa, dopiraa so vrvovite do bezzhivotnata idnina, rozovite nozdri, blago priucheni na temjan i mek vosok, gorea od utreshen chad. Na izgubenite deca vekje ne im se znaeja iminjata i bojata na ochite. Edni se kolnea deka najstariot Japonec pluka krv, drugi rekoa: se precical toj vo nokjta pred toa. Neshto morashe da se stori za da se proveri vistinata. Po gradot se rastrchaa najbrzonogi izvidnici i izbrojaa na tesnite trotoari i sipanichavata kaldrma nekolku stotici krvavi plunki. Vekje nikoj ne se somnevashe - nacican so krv ne bil samo najstariot Japonec tuku i drugite dvajca.
Ponekogash, samo vo najsonchevite utra, se obiduvav molchaliv da i' izbegam na svojata taga, neuteshno uveren deka odamna, pred moeto ragjanje, podlosta i bolkata shto mi go razjaduvaa srceto im bila poznata na lugjeto kako neshto moe i svojstveno samo za mene, i deka seto toa lezhi zapishano so teshki bukvi na nekoj kamen. Kje zaluta ovchar megju karpi, obrasteni so suv mov, kje go najde zapisot i so strashen glas kje mu objavi na svetot deka jas gi izmisliv kozjite kopita vo chevlite na Japoncite, no koga kje videv deka i postarite se vrtat vo opshtoto oro, se nasmevnuvav so kisela mudrost - grevot e polesen ako lezhi vrz mnogu glavi. Ako bev sam, bez ortaci, so kamche kje mozhev da dofrlam do vistinata, tolku mi beshe taa blizu, pa kje chekorev so otvoreno srce po polskite vrvici, ljubopiten za ljubopitnosta na poslednite peperutki. No sam bev samo nokje koga me posetuvaa sinoprozrachni svetci so strogi vegji i bezglasno magiski me prisiluvaa da lutam preku den po gradot, da gi prbrojuvam krvavite plunki i da im gi preprikazhuvam na pomladite od mene nokjnite snovenja na Japoncite. Lazhev. Zatoa vo edna nokj, po dolgo kolebanje, vlegov vo ulicata na Japoncite. So zavlecheni glavi vo ramenicite, slichni vo bezdzvezdena vecher na senishta, minuvachite brzaa ostavajkji za sebe shum na chekori. Vizbata vo koja zhiveeja nekrstenite ja znaev - odnadvor imashe osvetlen prozorec pokrien so mrezha, preretka za komarci i pretenka za kratci. Stoev pod solzliva svetilka, sokrien zad gnila bandera, nad mene neboto vetuvashe crn dozhd. Se dvoumev. Mozhev da se vratam i po slatkata vechera da se zavlecham vo topla postela zad zakluchena vrata no ljubopitnosta da dzirnam niz mrezhata i da otkrijam barem delche od tajnata, me vlecheshe so nevidlivi nishki da zachekoram machji itar. Gi triev dzidovite so grb i se tresev. Ispoten, suvost, zgrbaven, so shirum otvoreni ochi, mislev deka ne odam, deka osvetlenoto nisko prozorche zalepeno za turskata kaldrma se lizga kon mene. Se krstev. Ne znaev molitvi i shepotev izmisleni zborovi. Nekoj jasnik mi gi pokriva chite, slep sum, klepkite mi rasnat - chuvstvuvam no slab sum da progledam. Stojam i znam: prozorcheto se lizga kon mene. Dve dolgi zholti race se podavaat i me vovlekuvaat vo vizbata. Nad mene se vednat tri iskleshteni glavi. Se trgam, vsushnost ne mozham ni da pisnam.
Se trgnav, so seta sila poglednav niz mrezhata. Japoncite sedea na podot pod slabata svetilka i so golemi nozhici sechea raznobojna hartija. Se igraa. Licata im bea bezgrizhni, podmladeni, belo osvetleni pod zategnatata kozha, vo zachudeno otvorenite ochinja im lezhea zlatni svetulki. Se prepravaat deka se lugje, se ubeduvav tresejkji se bez prichina; vekje ne chuvstvuvav strav; mojata omraza dogoruvashe i ostavashe beznachaen pepel vo mene. Od neverojatno belite i brzi prsti na Japoncite niknuvaa raznobojni cvekjinja so neverojaten oblik.
Raskazhuvachot na hronikava se vrati doma so teshki chekori. Vo dushnikot mu rasneshe grutka taga, kojznae ne li kje zaplacheshe togash ako nekoj pokazheshe kon nego so prst - ti izmisli eden del od prikaskata za gjavolite, gjavolu.
*
Nashiot brod pretpazlivo se lizga po olovnite japonski vodi. Vo dalechinata se nadzira niz popladnevnata zamaglenost vechno snezhniot vrv na Fudzhijama, toj svet vulkan, so samoubivachki privlechen krater za nesrekjno vljubenite. Vchera gledav vo dvorovite na Jokohama stogodishni stebla, premali i za prikazna, i se prashuvav so chuvstvo na vrela taga dali trojcata pobedeni samurai, togash, po makite na balkanskiot kamen, se vratija vo ovaa zemja vo koja rakijata saki nosi zaborav za site gorchlivi dni?
3
...Po prviot siten vez na oktomvriskiot dozh, vo edno posno utro prosharano so oblaci i sonchevina, dojde na priem kaj cenetiot pretsedatel na opshtinata triglava delegacija vo shajachka obleka i so grizhlivo ischetkani shapki vo racete. Celta na golemata vizita na charshiskite pratenici im beshe poznata na site gragjani - tugjincite da se frlat vo okovi ili, najposle, po sovet na mekoto balkansko srce shto i za dzverot ima toplina vo svoite zhilichki, za veki-vekov da se protera od gradot. Vo toa nezaboravno istorisko pretpladne ramno na drzhaven praznik, sudbinata na prekumorskite strashila se vareshe vo opshtinskiot kazan na siguren ogan. Nekoi potsmeshlivo govorea deka toa se prikaski - delegacijata poshla kaj pretsedaelot na opshtinata vo vrska so danokot, no napladne, pred shajachkite obleki da ja ostavat opshtinata zad grb, prosjacite pod dzidot na evrejskite grobishta go preprikazhuvaa razgovorot voden vo kabinteot na pretsedatelot a na opshtochovechka radost seto toa bilo vaka - tatkoto na gradot: chie e neboto? - gragjanskata delegacija: nashe; tatkoto na gradot: a zemjite i vodite? - gragjanskata delegacija: nashi, se' e nashe, gospodine. Se pregrnale chetvoricata i zaplakale v sloga - tugjincite kje bidat ekspedirani preku more vo zhelezni sandaci, rekle slozhno i narachale ciganski tapani da go razveselat babunjosaniot zhivot vo gradot. Uzhivavme vo solzite na prosjacite, vo nivnite vozdrshki i ucheni zborovi - kje bidat ekspedirani, gi cheka crn petok.
Na zhivotot ne mu beshe ramna ni najsharenata prikazna. Od utro do nokj poshtarite raznesuvaa po kukjite chestitki potpishani od samiot ban, mudronosite panduri gi blagoslovuvaa decata so crven shekjer, popovite tancuvaa pred crkovnite porti - so ednoto oko ja merea zemjata, drugoto im beshe na neboto, megju angeli i apostoli. Silna artilerija pod komanda na belobradest general so mnogu zlatni shiriti na ramenicite ja objavi pobedata so topovi, pa pobrzaa gradskite gulabari da gi izvishat svoite jata doblizhuvajkji gi do bozhjata sofra. Dozhdovite ja izbrishaa freskata na glavurdestiot mijachki vnuk i ikonopisec no na shirokata staklena vrata na gradskata parfimerija se pojavi sam od sebe bogorodichniot lik. Na ulichnite filozofi prv im pokazha chestitka od banot poluermenecot Ariton, zabar-samouk, inaku i samiot filozof. Bezrabotnicite so umorni ochi od grizhi i nespienje se somnevaa i gi apea neistanchenite sni, zashto chestitkata beshe pishuvana so moliv i na balkansko kjese. Ariton se udirashe so tupanici po mekite gradi; zapeneto dokazhuvashe so zamrseni zborovi deka intimnite pisma se prakjaat na obichna hartija i bez drzhaven pechat. Takvi chestitki, od koi ne mozheshe bez maka i bez dvosmislenost da se prochita ni eden red, so gordost pokazhuvaa mnogu vazhni lichnosti - propadnati muzikanti, mechtateli, maloumnici, trgovci so lekoviti trevi na angro, so eden zbor najblagorodnite orovodci i vo veselbite i vo misteriite. Bez fakti se dokazha deka evrejskiot rabin, choveche slichno na ozhivean detski crtezh, bil potplaten od carot na zholtata rasa da gi zapishuva na taen tefter iminjata na najgolemite nabozhnici zashto ednash Pejo Zig na sam most zamavna kon nego so skrshena noga od stol no krstonosecot go spobrkaa nekoi aramii bez nasmevka na sivite lica i mu gi istrija so teshki shepi zhilite. Se razbole Pejo Zig - ednoto oko mu go pokri modrica, rebrata kako da mu bea malku pomesteni. Ne umre, samo machenichki se nasmevnuvashe: najposle celiot svet znae deka vo sinagogata rabinot se moli so shapka na glava i deka e vechen Zhidov, a racete mu bile krvavi ushte od vremeto na Hristovoto raspnuvanje. Kockarot uzhivashe vo svoite maki; bez poshteda za bolnoto grlo govoreshe prorochki za shumite do koi, dalechni i nevidlivi, ne dostigashe nashata misla - zad pozharite ostanuvaat glamni, na niv crno se spepeluvaat senici, zholni, kosovi.
"A chii se tie shumi?" se treseshe zbrchkan vo liceto; so sklopeni ochi chekashe da mu odgovorat i pak, po toj odgovor, kako da ne chul ili da ne razbral, mavtashe so dolgite race: "Chii se, ve prashuvam, gospoda?"
Ako zamavtavme i nie so racete, kje poletavme od radost. Sekako - gospoda, toa e vistinskiot zbor za nas, ne mrsulkovci kako shto ne' vikaa postarite. Odgovaravme glasno i nedvosmisleno - "Nashi, gospodine."
Doverlivo se kleshteshe na nechista postela pod niskiot tavan na kukjarkata na svojata vujna. "Gotovo e, gospoda. Japoncite kje bidat ekspedirani."
I zborot ekspedirani ni' se dopagjashe. Neumorno i bez vrska go upotrebuvavme pri sekoj sluchaj: oblachno e, dozhdot kje ekspedira; snaa mi e trudna, kje ekspedira dete; se nauchiv da pusham i da ekspediram cvanci.
Na Japoncite im skisna ocetot - im gi sobraa partalite i gi natovarija nokje na konjski vagon. Dozhdovite ne gi izmija krvavite damki od ulichnite kamenja, duri, za chudo i na vladikata, na kaldrmata pak osamnuvaa plunki so kapki krv vo sebe. Vo periferiskata vizba dostapna togash samo za tromavi pajaci, se doselija grbavi i iskleshteni staorci, nekako vo isto vreme so mnogute dzidni plakati, od koi se povikuvaa gragjanite da gi trujat strashnite zhivotni, zashto shuplivooka chuma so crna gajda pod mishka se gotvi da mu dojde gostin na gradot. Rakijata i lukot poskapea. Sega postarite sosila ne' opivaa - od grozdovata begaat i gjavolite i chumata. Ce ragjaa ucheni dni. Sekoj mozheshe da go krene nosot zakiten od obete strani so debeli stakla i da chita od plakati deka chumata e zarazna endemichna zoonoza, zaednichka i za glodarot i za chovekot. Decata so podobra memorija navistina go krenaa nosot i nekoi na volsheben nachin izmislija ochila pri sekoj sluchaj povtoruvajkji go naucheniot tekst od plakatite: staorcite mus - ratus i musdelumanus se raznesuvachi na Jernesoviot kokobacil, predizvikuvachot na chimata pestis. Mnogu majki chuvstvitelno se topea od gordost - edinicharite i begalcite od studenata zgrada na gimnazijata vetuvaa so nerazbirlivi zborovi deka kje stanat doktori.
Ushte pred posledniot zograf so zajachka usta i mijachko ramno teme, na koe mozheshe da se naredat chashki kako na posluzhavnik, da gi doiscrta po dzidovite site svoi vizii za staorcite shto ja nosea na vrat chumata so modra kosa v race, dalechinite tatnea vo sekoe popladne kako da se sudiraat vagoni a po zadocnetite gromovi, vetrovite revea so chovechka bolka: chuuu-maaa! I po proteruvanjeto od gradot Japoncite ni se odmazduvaa - pak edna malechka zatrudne sama od sebe i pak samo od sebe padna bronzenoto dzvono od crkvata na svetata dvojka carot Konstantin i caricata Elena, zaradi shto klisarot Jankulo, gledajkji vo toa gospodova opomena, pojde so shishe rakija v dzheb da se zakalugjeri; go vratija negovite deset vnuchinja i go zatvorija vo kokosharnik se' dodeka ne se istrezni. Potoa go iskrpija nekako ispukanoto dzvono i go kachija do kubeto no vekje toa ne peeshe so poraneshna ubavina bam-bim-bam, tuku - bum-bum-bum, kako da go precicale majstorite so barut.
Pred da se povleche od kucheshki lutata zima so debela opashka od magli zad sebe, esenta beshe nezapomnato dozhdliva, rechisi istkaena od beskrajni vodeni konci; so prviot mraz starcite osamnuvaa vkochaneti i so nasmevka za patot kon rajot: zholtata prekumorska rasa ja prechekal potop pred gradot, vrz debelata voda plivale samo mrtvite senki na tugjincite. Golemata kazna, strupolena vrz trite zholti glavi, go uteshi neboto da dzirne od zad sivite oblaci duri po nekolku meseci, vo onie dni koga na jaglikite i sinolichkite im stana tesno pod vlazhnata zemja, po koja dolgonogite zheravi so tazhni krici gi baraa vo mladata svoite lanski tragi.
*
Sekjavanjeto studeno se sprovira v koski... Po progonot na samurajskite potomci, nastanite rodija nekolku poeti. Navecher se chitashe pod zholti lambi istorijata na pravoslavnata vera vo stihovi, no so goreshtinite talentite se udavija v prav. Vlaknestite panduri ne delea bekje pechen shekjer i ne tancuvaa popovite pred crkovnite porti. Chovekoljubivata opshtina ja precheka od zaseda chumata so otrov za staorci i litii pred koi se nosea chudotvorni mijachki ikoni i vo chest na pobedata udri danoci i nameti na se' shto se ragja, shto zhivee, shto umira i shto umrelo. Banot mu gi vrati na Pejo Zig site pochesti (vo zhandarmska obleka toj licheshe na romanski ili takov nekoj kral i slobodno gi shtipeshe po pazarchinjata doktorskite sluginki).
Uvereni deka se' ushte ne' smeta za gospoda, kako shto go smetavme i nie za gospodin, podlizurski mu se nasmevnuvavme posakuvakji mu dobarden so prashanje shto sme nie za da ne' tresne po lice so grubost deka sme purjaci i aramii, i deka od trevata blostur umira dobitok a od nas drzhavata ja boli stomak. Se obiduvavme da go potsetime deka sme gospoda. Ne' kolneshe i trchashe po nas, go pcuevme i begavme navredeni pred negovite zakani - "So bilkata lopur se lechat krasti, so perdashenje kradechki glavi."
No vo chasovite na negovata najgolema ljubovnichka slava, koga dve debeli totici se grabaa koja kje zastana so nego pred oltar, kosopas mu go sogoli temeto do samite zulufi. Edni rekoa deka toa majkite na pretepanite Evrejchinja go prokolnale, drugi spomenaa nekakva bolest. Mu stavija na vrat pijavici da mu ja ispijat nechistata krv, go napoija so svetena vodichka i go zakopaa bez voena muzika.
Na slednite izbori gragjanite pokazhaa deka ne i' se mnogu blagodarni na drhzavata shto gi spasi crkvite od ognot na zholtata rasa. Duri i divite prosjaci vo senkata pod dzidot na evrejskite gobishta potskoknuvaa so shantravi noze i peeja nekakvi zabraneti pesni. Vesnicite i dostoinstvenite govornici so slameni palarii na golemite glavi ja objavuvaa novata bibliska glava; go povikuvaa narodot da gi otvori ochite pred opasnosta: po gradot se mushka pak antirisjanska chuma - nekakvi crveni petli chekaat beli utra za internacionalno kukurikanje.
*
Mozhebi na choveka mu trebaat mnogu godini sekakov zhivot za da se vrati eden dalechen, prividno zaboraven i za nikogo nevazhen nastan, na eden od onie detski chinovi bescelni vo krajnata cel, da zaluta vo eden skoro imaginaren svet od gusti kapki taga i, ni soopshtuvach ni raskazhuvach, da gi oslobodi dalechnite dni od kalendarska hronika i okovi, pak bez sigurna i krajna cel. Minatoto ima svoj zhivot, zborovite se negova inkarnacija. No tajnite se sogleduvaat bez lirika i so suvi fakti: trojcata samurai bea pretstavnici na japonski kinkaleriski damping, zasileno zbrzan vo eftinijata na igli, monistra, kopchinja, lazhen nakit, vazi i budilnici, kon zazemanje prostori na trgovskite pazarishta segde, i na Balkanskiot Poluostrov, i vo nashiot evropsko-aziski grad so ramnotezhen broj na crkvi i dzhamii, segde, za da se sudri so otporot na mokjnite trgovci na slichna stoka i so stravot na fabrikantite na sedefni kopchinja, spremni vo konkurencijata darezhlivo da gi kupat dushichkite na chuvarite na sekakvi pechati - pandurski, danochni, crkovni, opshtinski. Bessilieto go odbra oruzhjeto na silata. Po trgovskata propast na trojcata Japonci, izgubeni vo tazhnata zamaglenost na prostorite, dojde i golemata igra za da ne se ostvari bibliskoto proroshtvo. Ne znam, i nikoj moj poznat ne znae dali navistina tie bile proterani ili se preselija vo drug nekoj grad. Crvenite petli navistina povlekoa po sebe shtrajkachki, buntarski i najposle gerilski horovi za edna miliongrlena Internacionala od koja Krupovite topovi oglushuvaa.
Vo ovie aprilski dni, iljada devetstotini sheesettata, zemjata na zholtata rasa, tolku mnogu zagadochna i bezbozhna vo detstvoto, pliva vo boi i zvuci: od kabuki-teatarot, toa drevno gnezdo na junachki legendi, lesno se vleguva vo drug, ulichen teatar, vo koj shintuistichkata procesija kako zhivo vinozhito vo svojata obleka go slavi rodeniot dena na Buda, sega praznik na creshite.Hramot pred koj stanuva ritualot, denes, po najgolemiot poraz na ovaa zemja vo Vtorata svetska vojna, e sharen, malku pregolem dekor za kukli od prikazna. Prezasiten od mnogu sredbi so religiski praznuvanja po zemjite na Azija, teshko go sledam chinot na shintuistite za koi carot vekje ne e sonce pred chie chelo se zatvoraat ochite za da ne se oslepi; tie znaat shto znaat, i znaat shto znaeme i nie - zhivotot e na zemja, neboto im pripagja na dalechnite mrtovci.
Sedumgodishen Japonec, neverojatno slichen na kukla, privlechen od nashata filmska kamera, upornoo ne' povikuva so ptichji glas (ki-ku-ki) vo dvorot na svojot dom. Dzirnuvam i vekje znam - Japoncite se volshebni majstori na minijaturata: na mal prostor, na koj ne mozhe da se smesti ni del od nashtio kukjen mebel, ne dodavajkji gi tuka mnogue tegli so turshija, toj balkanski gastronomski akvarium od chushki, mali dinji i krastavici, lezhat dzhindzhestite borovi i jabolka, mala reka megju niv i romantichni mostovi, na koi samo so guliverskata grotesknost mozhe da legne evropskata shimistapalka. Maliot Japonec so shirok gest mi go pokazhuva toj svet, no shto li misli za mene i kakvi se legendite vo negovata glava za prekumorskata bela rasa?
Po nekolku dni kje otplovam so brodot "Avala" za Borneo. Pred da im recham na ostrovite na Izanagi Sajonara Nipon, kje go dorazbudam vo sebe so rakijata saki dalechniot nastan i, najposle, ednash zasekogash, kje se resham da gi vidam gejshite za koi, eve, ne ostana ni edna stranica vo ovaa kniga. No znam, tamu na Balkanskiot Poluostrov edna beloreka dolina, i nekolku belokori stebla pod lilavoto nebo, so bambusova ribarska trska v race kraj nea ubavo se razmisluva za se'. Kje se vratam, kje sonuvam novi patuvanja i kje gi prasham prizracite na minatoto kakva im bila celta - po sekoja cena da sozdavaat bibliska hronika ili samo prosto, zaradi igra, da ja stresuvaat movta od grbavite plekji na sekojdnevieto, vo onie dni vo koi i ljubovta i omrazata bile prevreli na usvitenata kaldrma.
|