Slavko Janevski
Slavko Janevski
BorisVM CVETOVI V Tikveshko negde, v nekoe selo, kaj v slana tivko veneshe cvete, ubija dete. Posledna solza od oko kapna… Koga na ridot esenta stapna - v krvi se izmi utroto belo. I koga v zraci chelikot svetna - posledna misla ko ptica letna: " Majka mi sama ostana v selo " ! O, detski ochi! Krievte v sebe nebesno katche… Rumeno krvje techeshe v zhili v radost bez pochin… Kaj oko detsko natopi zemja gorocvet nikna, razlista prolet, kaj krvta vrela rastopi slana crvena roza zakiti pole. Majskata roza i cvetot moder v mirizba molat: " Zakiti, druzhe ognena pushka so cvekja mladi, pa napred pojdi i drugi deca brani so gradi ". V Tikveshko negde, v nekoe selo, kaj v skana tivko veneshe cvete, -- ubija dete…